20151113_083221

Kult

SLEDI V NAKITU

 

Na temačno dvorišče hiše na Križevniški ulici v stari Ljubljani prodira zvok kladivc, ki pritegne v toplo osvetljeno delavnico. Ob običajnih dnevih enaki zvoki prihajajo od mize, za katero Aleksandra Atanasovski v nakit odtiskuje zgodbe o človeku in ljudeh.

Tokrat pa je melodija zlatarske delavnice ter spremljevalna poezija Piera Paola Pasolinija, Cirila Zlobca in Srečka Kosovela glasbena podlaga razstave Sledi. Na beli steni delavnice se prikazujejo portreti ljudi (avtorja Jakoba Helbla), ki so Aleksandrin nakit izbrali za svojo drugo kožo, razstavljeni prstani, zapestnice, verižice in uhani pa počivajo pod vitrinami na pokrajinah, ki jih je posnela in naslikala Neca Falk. Avtorica razstave si vzame čas za vsakega obiskovalca. Popelje ga med vitrinami in razloži, kaj je imela v mislih pri oblikovanju nakita. Zaveda se, da ljudje radi poslušajo dobre zgodbe. Tako tudi pobliže spoznajo delo ustvarjalca, ki ga začnejo bolj ceniti in morda dobijo idejo, kaj bi od njega želeli sami.

V prvi vitrini so prstani iz serije Human, ki jih je predstavila na razstavi Dragoceno človeško leta 2013. Nastali so iz spraševanja, kaj je bistvo človeka, kaj je tisto, kar je pri njem najbolj dragoceno. Dokopala se je do odgovora, da je to bližina, ki jo opredeljuje stik z drugimi. »Če jo preslikamo v prstan, je skoraj večna,« razmišlja. Kožo, ki simbolizira dotik in bližino, je zato odtisnila v srebro in nastali so široki prstani različnih oblik. Za vsak prst je izdelala drugačnega, saj je po indijskem izročilu – v tej državi je živela in po njej potovala več let – vsak prst meridian, ki vpliva na psihofizično počutje oziroma krepi določeno moč. »Sredinec simbolizira očeta in krepi notranjo, vodilno moč. Prstanec simbolizira mater in je povezan s srčno močjo. Kazalec odraža ego, usmerjenost v prihodnost, ukazovanje ali žuganje.« Prstane je opremila tudi s kamni, ki s svojo barvo in obliko poudarijo človekovo osebnost. Na nekatere pa je odtisnila tudi povsem klasične prstane, ki ponazarjajo povezanost sedanjosti in preteklosti.

Prstani so sodoben nakit, vendar po besedah avtorice nosijo tradicionalno sporočilo o pomenu medčloveške bližine, ki jo zaradi digitalnih vmesnikov vse bolj izgubljamo. Smo hiperpovezani, a hkrati vse bolj osamljeni. Ne izgubljamo pa le stikov z drugimi, temveč tudi s seboj, nadaljuje Aleksandra, ki prstane z odtisom kože vidi kot sredstvo ponovnega vzpostavljanja stika s seboj, umiritev in poglobitev vase. »Na začetku sem jih imenovala opomniki, ki te spomnijo nate in na tvoje, ne vsiljene potrebe.« Tako jih razumejo tudi tisti, ki so si jih zaželeli. Bodoča zakonca sta si v zlata obročka dala vtisniti vzorec kože drug drugega, mati je na prstanu želela imeti združen odtis prstkov obeh otrok, neka druga stranka odtis kože s prstancev svojih staršev.

Aleksandra je po izobrazbi sicer akademska slikarka, diplomirala je na likovni akademiji Brera v Milanu, vendar je nakit začela oblikovati že v srednji šoli za oblikovanje in fotografijo. Kolekcijo nakita je oblikovala za zaključni izpit, medtem ko so sošolke predstavile kolekcije oblačil. Na študiju v Milanu se oblikovanju nakita ni konkretneje posvečala, pove, po vrnitvi v Slovenijo pa se je kalila kot grafična oblikovalka. K nakitu se je spet vrnila po rojstvu hčerke. Začela je z modnim nakitom, ki ga je večinoma oblikovala iz srebrne mreže. Predstavljala ga je na sejmu v Feldkirchnu, zagrebškem sejmu oblikovanja, Mesecu oblikovanja in modnem tednu v Ljubljani. »Kosi so bili lepi, estetski, moderni, vendar me v nekem trenutku lepotičenje ni več privlačilo. Do drugačnega razmišljanja me je pripeljala tudi moževa smrt,« za trenutek pomolči.

Serija nakita Sledi je nadaljevanje serije Dragoceno človeško. V njej je Aleksandra idejo o človeški koži kot simbolu bližine nadgradila z razmišljanji o izginjanju. S tem, ko se digitalna tehnologija zažira v vse pore življenja in človeško delovno silo nadomeščajo roboti, jim tudi ljudje postajamo nekoliko podobni. »Naša koža izginja, izpodriva jo druga koža,« pokaže na širok srebrn prstan, na katerem odtise kože razjedajo drobne luknjice. Na drugem prstanu so te že tolikšne, da vzorca kože skoraj ni več mogoče zaznati. Kot rezervna dela kiborga sta videti uhana z rubinom in cirkoni, oblikovana po odlitku celega uhlja in dela tega, prstan z nazobčano površino in kristalom turmalinom pa bi bil lahko del osebnega nakita kakšnega mutanta. Po drugi strani zapestnica z odtisom najbolj izrazite zapestne kosti in verižica z odtisom jamice med ključnicama – v eno različico je Aleksandra položila citrin – delujeta nežno in starodavno.

Večina prstanov je srebrnih, ker je bolj vešča v oblikovanju te plemenite kovine, a ima rada tudi zlato. Dolgo je svoj nakit le obdelovala in pilila, odlivali in spajkali so ga drugi zlatarji. Letos pa se je pol leta izpopolnjevala pri zlatarskem mojstru Christophu Steidlu Porenti in odtlej veliko več stvari naredi sama. Naročniku, ki si zaželi prstan z odtisom svoje kože ali kože bližnjega, vzame odtis z maso, ki jo uporabljajo zobozdravniki, nato iz voska izdela model prstana, ki ga zlatar odlije v kovino, Aleksandra pa ga končno obdela. »To delo mi je tako lepo. Včasih se sprašujem, zakaj sem se toliko časa ubadala z drugimi stvarmi in nisem kar takoj začela oblikovati nakita,« govori z nasmeškom na ustih, medtem ko s čopičem nanaša vosek na notranjo stran mase.

Razstava Sledi bo na ogled do desetega decembra, še do konca tedna pa je čas za obisk skupinske razstave Svetloba, ujeta v kamen, v Prirodoslovnem muzeju Slovenije, na kateri se Aleksandra predstavlja z enim svojih prstanov. Risba jastogov, ki se stikata v verižico, in koščki srebrne mreže na delovni mizi naznanjajo priprave na mednarodno skupinsko razstavo Fillo Rosso, ki bo v Izoli in zatem v Miljah. V začetku zadnjega meseca v letu pa bo nakit razstavila v trgovini Cliche na ljubljanskem Bregu.

 

Maja Prijatelj Videmsek